Uspešni literarni in likovni mladi ustvarjalci

Rožle Pirc, učenec 3. razreda je postal nagrajenec regijskega literarnega natečaja OZRK Novo mesto: “Prva pomoč je rešila življenje”,  za spis Moje nezgode in prva pomoč. Podelitev priznanj je bila v petek, 10. 5. 2019, v prostorih OZRK Novo mesto. Podeljenih je bilo 8 priznanj.

Moje nezgode in prve pomoči

Ko sem bil še majhen, star približno pet let, smo neke nedelje šli na pokopališče. Šli smo na grob moje stare mame, ali drugače rečeno, h grobu pokojne babice smo nesli sveče.

Ko smo grob našli, smo sveče prižgali. Vzel sem svečo, da bi jo zaprl. Nisem dobro položil pokrovčka, zato sem se spekel v roko. Zajokal sem, ker me je bolelo. Šli smo k zdravniku, ki mi je pogledal roko in mi jo povil. Dobil sem tudi neko palčko, ki sem jo lizal in je bila sladka. Čez nekaj dni se je moja roka pozdravila. Lahko sem odstranil povoje. Spet sem bil zdrav. Še dobro, da mi je zdravnik znal pomagati.

Nekega dne, ko sem bil star šest let, sem se med poletnimi počitnicami igral na balah sena. Zvečer so me starši pogledali in našli klopa. Mami je šla po pinceto. Medtem sem si klopa že sam odstranil, ampak zelo slabo, saj sem že drugi dan na roki videl lise. Šli smo k zdravniku. Ta je rekel, da sem imel okuženega klopa, in da sem zbolel za borelio. Dva tedna sem moral hoditi k zdravniku, da mi je po cevki, ki so mi jo pritrdili na nastavek na roki, spuščali zdravilo. Predzadnji dan se mi je nastavek snel. Spet so mi dali injekcijo, da so mi ga lahko dali nazaj. Zadnji dan so nastavek odstranili. Zaradi te bolezni sovražim klope. Zelo sem bil vesel, ker sem bil spet zdrav. Bolje bi bilo, da bi mi mamica dala prvo pomoč in mi odstranila klopa, ker ona to zna.

Nekega dne smo bili na obisku pri mamini teti. Ko smo se že skoraj poslovili, sem stekel k atiju, ki je držal mojo sestro. Nastavil je roko, da se ne bi zaletel vanj. Padel sem in si spodvil nogo.

Naslednji dan sem šel v šolo. Pri športu sem tekel zelo počasi, ker me je noga še vedno bolela. Ko sem po pouku šel domov, je mamica opazila, da nogo vlečem za sabo. Rekla je: »Danes greš k zdravniku zaradi alergije in bova pokazala še nogo.« Pri zdravniku sem moral zelo dolgo čakati na slikanje noge. Slika je pokazala, da imam zlomljeno kost, ki se ji reče stopalnica. Zdravnik me je še vprašal, kje me boli in pokazal sem mu. Rekel je, da moram k mavčarju. Mami je morala podpisati, da se strinja, da dobim mavec. Mavec sem moral nositi tri tedne. Prva dva tedna sem uporabljal pri hoji tudi bergle. V šoli sem ves čas hodil le po eni nogi. Sošolci so mi pomagali nositi torbo. Bili so začudeni, ker sem prišel v razred z eno copato in berglo. stopalnica pa se je dobro zacelila. Ko je zdravnik odstranjeval mavec, me je zelo žgečkalo. Nogo sem moral še razgibati, ker se mi je zdelo, kot da hodim po tleh, ki niso ravna.

Spoznal sem, da je treba zelo paziti, da se ne poškoduješ ali zboliš. Vesel sem, da sem vsakokrat dobil pravo prvo pomoč pri mojih poškodbah in nezgodah. Hvaležen sem mami, zdravnikom in sošolcem, ki so mi pomagali. Zdaj spet veselo skačem naokoli in sem zdrav.

                                                                                                                                           Rožle Pirc, 3. r.

Prav tako so bili učenci tudi letos uspešni pri pisanju haikujev. Na osnovnošolskem haiku natečaju, ki ga je razpisala OŠ Franceta Bevka Tolmin, z naslovom Rastem kot drevo, bilo izbranih več  haikujev učencev podružnice, ki bodo objavljeni v skupnem zborniku, in sicer:

Jesenski listi

drevesa zapuščajo.

Samotno drevo.       

                        Rožle Pirc, 3. r.

Drevo posadim,

Aneja bo hitro zrastla,

našla bo moža.           

                        Jure Vidmar, 3. r.

Sedim pod krošnjo,

nič ne mislim, se igram,

ptič mi poje.              

                  Valentin Bele, 3. r.

Zeleno drevo,

v gozdu stojiš, daješ zrak.

Hvala za čist zrak.                    

                Zala Žagar, 3. r.

Rad imam drevo,

ne pozabim ga zaliti,

razmišljam pod njim.        

                   Ožbej Žagar, 3. r.

Jesenski gozd,

prvič je zapadel sneg,

veje zmrzujejo.             

              Nik Kulovec, 3. r.

Rastem kot drevo,

sem hiter kot lev in motor,

slon je počasen.

                 Jaka Šetina, 3. r.

Gozd imam rad,

vedno uporabim les,

igračo naredim.                    

            Alex Korošec Levačič, 3. r.

Kot drevo sem.

Starši pravijo, da sem velik.

K drevesu grem, majhen sem.

                     Andraž Šurla, 9 let

Štor v gozdu,

zraven njega stoji lipa –

čisto žalostna.

            Maša Gregorčič, 9 let

Drevo raste zame,

raste z mano.

Res sem velika.

             Tea Čelič, 9 let

Drevo je osamljeno.

Gremo k njemu

in se igramo.

Piha zelo,

drevo se drži

in se ne da.

               Nejc Bregar, 10 let

Drevo raste in širi veje,

povečuje se dom za živali.

Vsi se imajo lepo.

                Lana Rajar, 10 let

Moje misli

se raztezajo kot veje,

imajo neskončno listov.

                Daša Drašler, 10 let

Drevo raste ob vodi.

Ptice si na njem naredijo dom.

Ko je staro, umre.

                   Tilen Zorko, 10 let

Razveselili smo se tudi novice, da sta dva učenca naše šole uspešno sodelovala na likovnem natečaju Ventilatorja besed, z naslovom V družini sem doma. Učenca Nika Kralj iz prvega razreda je osvojila prvo nagrado in učenec Rožle Pirc iz tretjega razreda drugo nagrado.

Rožle Pirc, 3. razred

Nika Kralj, 1. razred

Vsem sodelujočim in nagrajencem iskreno čestitamo in želimo uspešno ustvarjanje tudi v prihodnje!

Mentorice: Metka Slana Pevec, Andreja Krnc, Vida Šter, Mojca Pirc in Meta Dragman