V majhnem plašču besed – literarno srečanje najmlajših literatov Dolenjske
JSKD Novo mesto je tudi letošnje leto razpisal literarni natečaj V majhnem plašču besed. Komisija je med ustvarjalci izbrala 13 mladih avtorjev iz osmih osnovnih šol..
Med letošnjimi nagrajenci so bili kar 3 učenci OŠ Šmihel, Podružnice Birčna vas. Najmlajši literati Dolenjske so postali učenci 3. razreda: Aneja Menart, Rožle Pirc in Jure Vidmar.
Več
Udeležili so se Območnega srečanja najmlajših literatov osnovnih šol, ki je bilo v četrtek, 23. maja 2019, v sklopu 42. dolenjskega knjižnega sejma v Galeriji Krka, Novo mesto. V prijetnem pogovoru z ilustratorko in pisateljico Jelko Godec Schmidt so mladi literati spoznali, kako in na kakšen način ustvarja »čisto zaresna« ilustratorka in pisateljica. Pohvalila je mlade ustvarjalce, prebrala nekaj verzov svojih pesmi, ki jih je napisala še v šoli, predstavila, kako in s čim riše ter opisala svoj običajni delovni dan.
Na srečanju so vsi izbrani ustvarjalci predstavili delček svojega ustvarjanja. Ga. Jelka je vsem čestitala in jih spodbudila za nadaljnje ustvarjanje.
Druženje mladih ustvarjalcev z ilustratorko in pisateljico je bilo prisrčno in v veliko zadovoljstvo vseh udeležencev prireditve: staršev, mentorjev, predstavnikov JSKD Novo mesto in ostalih ljubiteljev lepe slovenske besede.
Mentorica je na razpis poslala več literarnih prispevkov.
Aneja je na srečanju predstavila:
Deklice
Deklica sem,
enaka kot fantje,
enajstega rodila sem se,
vsi veseli so me.
Kdo je lepši, deklice ali dečki?
Spretnejši? Lea ali Cene?
Lea, pusti žogo! Ta je za fante!
Mami se uprem.
Igram se s fanti. Mama, dovoli mi!
Gledam jo v oči.
Cene se tudi igra s prijateljicami.
Povem in grem.
Enkrat je prav razmišljati po svoje.
S fanti se žogati začnem.
Jaz sem jajce
Sem jajce. Znesla me je velikonočna kokoš Perhica. Znesla me je kot posebno jajce. Bila sem porisana s prelomljenimi jajci in srci. Perhica me zato ni marala. Odrivala me je stran od sebe. Potem je prišel kmet po jajca. Pri Perhici je našel mene. Pobral me je in me odnesel v hišo. Otroci so me bili zelo veseli. Vsem petim otrokom sem bila zelo všeč. Začeli so se kregati, čigavo jajce bom. Kmet me je vzel in rekel: »To jajce bo moje!« Položil me je v košarico s pirhi, ki je bila postavljena na kuhinjsko mizo. Otroci so se zapodili v kuhinjo, da bi me dobili. Vsi so me zagrabili. Mislila sem, da bom počila.
Želela sem si, da bi me izpustili. Pa me niso. Še močneje so stisnili in me zdrobili.
Jure je na srečanju predstavil:
Prva pomoč pri poškodbi
Moja najhujša poškodba se je zgodila v šoli. Začelo se je prvo šolsko uro. Imeli smo šport. Bili smo zunaj. Metali smo vorteks. Takole je bilo.
Ko sem lovil vorteks, sem se zabil. Zelo se mi je meglilo v očeh. Učiteljica je hitro stekla do mene. Pogledala je, ovila me je okoli glave in zaščitila rano. Nato je poklicala mojo mamo. Mama je bila v šoku, kaj se mi je zgodilo. Učiteljica je mami povedala, kako je bilo. Mama me je peljala na urgenco. Zdravniki so pogledali, koliko je globoka luknja in jo zalepili. Mama je rekla: »Jure, zelo si bil priden.« Kupila mi je lego kocke. Zelo sem jih bil vesel.
Doma sem razmišljal, kako pomembni so zdravniki. Znajo nam pomagati in pozdraviti. Tudi učiteljica je znala nuditi prvo pomoč pri moji poškodbi. Želim, da bi tudi sam to znal.
Haiku-ja
Drevo kot hiša,
neurje se mu bliža,
podrlo ga je.
Drevo posadim,
Aneja bo hitro zrastla, našla moža.
Drevo je že zrastlo.
Rožle se srečanja ni mogel udeležiti. Namesto njega je njegovo ustvarjanje predstavila ga. Klavdija Kotar.
Žito
Zlato žito posejali,
na kruhek bomo počakali.
Zlato žito že zori,
dober kruhek se smeji.
Haiku-ji
Jesenski listi
drevesa zapuščajo.
Samotno drevo.
Zrastel sem zelo,
zdaj sem velik kot drevo.
Še dolgo bom živ.
V bližnji gozd grem,
po drevesih se ozrem,
zrastel bom še jaz.
Nagrajencem čestitava in jim želiva še veliko uspehov pri pisanju.
Mentorici: Vida Šter, Mojca Pirc
