Obisk parašportnika Primoža Jeraliča

V petek, 24. 9. 2021, nas je na Podružnici Birčna vas obiskal parašportnik Primož Jeralič, stric naše prvošolke Ize Jeralič. Zelo smo bili veseli, da se je tako dobrovoljno odzval našemu povabilu in nas s svojim predavanjem navdušil.

Njegova športna zgodba se je začela že zelo zgodaj, ko je, kot je sam dejal, plezal skozi balkon v njihovo hišo, se podil po okoliških ulicah svojega doma in bil kot vsak običajen otrok razigran. Resneje se je s športom začel ukvarjati po 12. letu, ko je bil njegov primarni šport atletika. Učence je navdušil s podatkom, da je preskočil celih 196 centimetrov. Šport je bil vedno del njegovega življenja.

Življenje se mu je močno spremenilo po smučarski nesreči v njegovih dvajsetih letih. Po hudem padcu je potreboval kar nekaj časa, da je okreval. Vendar njegovo življenje ni bilo več enako, saj je pristal na invalidskem vozičku. Vendar ga volja do življenja in športa ni zapustila. Začel se je ukvarjati s športom kot parašportnik. Njegova najljubša disciplina je tako postala kolesarjenje z ročnim kolesom, ki so ga naredili posebej zanj, po njegovih merah. Začetki so bili težki, saj se je bilo potrebno privaditi novega načina gibanja, a njegova trdna volja ga tudi tokrat ni pustila na cedilu. Kot kolesar je dosegal vidne rezultate na večjih tekmovanjih, zato so ga povabili na paralimpijske igre v Riu. To je bila seveda velika čast, ki pa je hkrati za sabo potegnila ure in ure treniranja in usmerjanja misli k temu cilju. Dejal je, da vse ni potekalo po načrtu, saj je nekaj mesecev pred velikim tekmovanjem doživel bližnje srečanje z avtomobilom, katerega posledica je bilo uničeno kolo. Ker je bilo časa malo, nova izdelava pa ni bila možna čez noč, se je odpravil v Nemčijo, kjer so mu v najkrajšem možnem času izdelali novo ročno kolo. Primož je dejal, da so se ga olimpijske igre močno dotaknile. Spoznal je veliko zanimivih ljudi, vsak s svojo življenjsko zgodbo, ki ga je privedla do Ria. Tudi mi smo, ko smo gledali posnetke paralimpijcev, ki so tako borbeno sodelovali v olimpijskih disciplinah, doživeli delček tega utripa. Kjub temu, da je Primož olimpijsko tekmo s kolesom končal navkljub počenemu okovju, je dosegel odlično deseto mesto.

Danes je Primož še vedno vpet v športno življenje, vendar se z njim ne ukvarja več profesionalno. Življenje mu zapolnjujeta njegova otroka, ki ju uči, da moraš biti v življenju vztrajen, čeprav srečaš prepreke, za katere se ti zdi, da so nepremostljive. Prav tako je Primož pravi motivator, saj s svojim pozitivnim pristopom in pristnim ter iskrenim nasmehom pritegne poslušalce in jim ponudi misli za razmišljanje.

Učenci so ob koncu srečanja Primoža zasuli z vprašanji, na katere je zelo potrpežjivo odgovarjal. Prav tako je podpisal kar nekaj listov, ki so mu jih prinesli učenci, ki jih je njegov avtogram zelo razveselil. Nekateri so ob koncu dejali, da si niso mislili, da je lahko gospod na invalidskem vozičku tako mogočen športnik s tako težko življenjsko zgodbo. In res je, take zgodbe se nas dotaknejo in na nas pustijo vtis in pečat za življenje. Primož, hvala za tako lep obisk in srečno še naprej.

Zapisala: Mojca Pirc, vodja podružnice

(Skupno 33 obiskov, današnjih obiskov 1)
Ta vnos je bil objavljen v Novice. Zaznamek za trajno povezavo.